»Vse v večjo božjo slavo!«

Pričevanja

Priče, spremljevalci/spremljevalke:

Pri duhovnih vajah v vsakdanjem življenju (DVŽ), sodelujem že od samega začetka, tako sem predelala že vsa razpoložljiva gradiva in sem dokaj pomirjena, ker se čutim vedno bolj osvobojeno in pot za Gospodom mi je dragocena, čeprav je včasih težka, a sem brez pritoževanja. Vedno lažje nosim svoje križe, bolje prenašam bolečine in imam lepše odnose z ljudmi. Vem, da moja pot še ni končana, ker Bog dela, popravlja, spreminja, počasi, toda previdno, obzirno uresničuje moje prošnje, da je prav za vse. Pobira me od mojih padcev in mi pomaga, ko se branim hudih duhov. Kajti, še vedno delam na svojem poboljšanju, dokler ne bom tako dobra, da ne bi mogla biti še boljša. Želim biti pripravljena, kadar me bo Bog poklical domov in mi postavil vprašanje: »Ali si ljubila?«; pa mu bom lahko rekla: »DA«. Rada spremljam brate in sestre, kolikor mi jih pošlje Gospod, saj z njimi delim vse prejete milosti in jim skušam pomagati do razsvetljenja, istočasno pa tudi oni mene razsvetljujejo, s svojimi izkušnjami. Če pridem v skušnjave, molim, da bi jih zmogla prenesti in se ne dam zvleči v zanke Satanu, niti ne pod njegovo zastavo. Hočem ostati pripadnica Jezusa Kristusa. Hvala Bog, za vsa spoznanja !

*****

V DVŽ sodelujem peto leto, v zadnjih letih tudi kot duhovni spremljevalec. DVŽ so zame postale način življenja, saj mi pomagajo, da duhovno plat življenja, kot so molitev, premišljevanje in kontemplacijo, vse bolj udejanjam in prenašam v vsakdanje življenje. Svoje težave in preizkušnje, s katerimi se srečujem, lažje premagujem, saj me Bog preko DVŽ osvobaja lastnih omejitev, predsodkov, zamer, nezadovoljstva in grešnih nagnjenj. Življenje se mi je v petih letih popolnoma spremenilo. Vse več imam veselja do življenja, odnosi so postali polnejši, bolj sem prijazen in spontan. Tudi v službi mi gre delo dobro od rok. Pridobil pa sem tudi veliko pravih prijateljev, na katere se lahko vedno zanesem. V prihodnje si želim vse več mladih in novih obrazov, da tudi oni okusijo živo vodo in doživijo Boga ter da njegovo odrešenjsko luč prinašajo tudi drugim, ki so še vedno v temi.

*****

V skupini Romar sodelujem peto leto, kot spremljevalka četrto leto. Zame je to, da sem spoznala skupino Romar in bila vanjo povabljena znamenje Božje ljubezni do mene. Kajti v tem času sodelovanja sem doživela mnogo-katere Božje dotike in osvoboditve, kar sem že pričevala. Tudi v teh časih, ki jih sedaj doživljam in niso prijetni, so mi duhovne vaje v največje veselje, moč in pomoč, ko z molitvijo, v premišljevanju, združena s Troedinim Bogom, Marijo… začenjam vsak dan. Tako so mi jutra neizmerno dragocena in pravi Blagoslov, ki se potem razširi na cel dan, vse to je sad duhovnih vaj. Tudi v pogovorih in spremljanju drugih sester, vse čutimo kako smo povezane z Bogom in kako čudovito nas vodi Sveti Duh. Iz tedna v teden se veselimo tistega časa, ki je namenjen za pogovor, v katerem odkrivamo veličino Boga, predvsem pa ljubezen s katero nas ljubi Troedini Bog. Za vse te prejete milosti in darove, ki so nam podarjeni po teh duhovnih vajah se zahvaljujem Bogu, za ustanovitelje skupine Romar, ter za njihovo požrtvovalnost in njihovo darovanje, delovanje in skrb, da vse tako čudovito poteka, to je darilo Bogu in sočloveku. Zato hvala – hvala – hvala in Bog poplačaj!

*****

Pred desetimi leti sem bila v veliki stiski in  ta je bila razlog, da sem sprejela Gospodovo roko. On me je poiskal in me izgubljeno, ranjeno, sestradano ovco pripeljal v čredo- SKUPINO ROMAR. Najprej mi je pripravil topel sprejem, me pogostil, se me razveselil. Zame si je vzel čas, da me je obvezal, hranil, tolažil, vzgajal in predvsem ljubil v skupnosti ROMAR. Vse bolj me je utrjeval v zaupanju, veri, potrpežljivosti in čez čas me je povabil v služenje, kot spremljevalko. Pa ne zato, ker bi bila jaz tako sposobna, dobra, pametna, ampak ker je njegova ljubezen tako brezmejna, da mi je hotel podariti še več milosti, darov in sadov. Želi da ga poskušam posnemati v ponižnosti, poslušnosti, in poslušanju. Ko sem postala utrujena zaradi službe mi je podaril počitek, a še vedno je bedel nad mano in me nežno vabil nazaj v služenje. V teh desetih letih je Gospod v mojem življenju delal vse novo. Vse kar je bilo zgrajeno na pesku se je zrušilo. Skozi premišljevanja, spremljanja in pričevanja spremljevalcev in spremljancev duhovnih vaj, mi je kazal svoja čudovita dela, ter me utrjeval v vztrajnosti in zaupanju. V eni molitvi mi je GOSPOD dal besedo: »JAZ SEM TE SPREJEL IN TI BOM OČE IN TI MI BOŠ HČI«. Te obljube se oklepam v radosti in v preizkušnji, saj se odnos Očeta in hčere nikoli ne konča AMEN.

*****

V DVŽ sem vstopila v l. 2005/06, na povabilo prijateljice, ki je že sodelovala v DV. Hvaležna sem za to povabilo. Letos teče 16. leto mojih DV. V vseh teh letih me Gospod Bog vzgaja, osvobaja, prečiščuje moje odnose v družini, med prijatelji, v župniji. Uči me potrpežljivosti, preprostosti. Daje mi veselje in polet za služenje. DVŽ postajajo vedno bolj moj način življenja. Sem tudi spremljevalka bratom in sestram, ki so v procesu DVŽ. To delo me poživlja in veseli. Mislim, da služenje vseh spremljevalcev v procesu DVŽ, poglablja našo skupnost Romar. Kaj pričakujem od DVŽ? Od DVŽ pričakujem, da bi bile vedno mlade, sveže. Želim, da bi se na vso skupnost Romar še naprej razlival Sveti Duh, ki daje Življenje.

                                                                                     *****

Po približno desetletju tavanja v temi brez vere, brez Boga, sem v iskanju smisla življenja ponovno srečala Boga, si zaželela Njegove bližine, ne da bi se tega sploh zavedala. In takrat me je preko prijateljice poklical, povabil v DVŽ. Sprva nisem vedela v kaj se spuščam, a moja duša je bila lačna in žejna; kaj lačna, žejna – bila je sestradana in presušena od predolge odmaknjenosti od vira življenja; utrujena od tavanja, iskanja; ranjena od zaletavanja, v skoraj lahko rečem, okultne stvari. A On me je čakal, On me je ves čas nevidno spremljal, pazil name… in končno povabil, naj odrinem na globoko. In sem. Pričela sem se vsako jutro družiti z Njim, Ga odkrivati. Koliko milosti mi je naklonil! Posebno prvi dve leti – dobesedno me je jemal v naročje, me objemal, me ogrinjal s svojo Ljubeznijo… Ni bil več tisti oddaljeni, skoraj pravljični, Bog iz otroštva. Povabil me je, naj odrinem še globlje. Poklical, ponudil mi je službo spremljevalke. Z velikim strahospoštovanjem sem stopila na to pot in bila močno nagrajena. Koliko bogastva mi je dal, in mi daje, ob prav vsakem spremljancu! Odkar opravljam DVŽ sem dosti bolj umirjena, zasidrana v Gospodu. Razmajani temelji vere so spet trdni. Ni mi odvzel težav, preizkušenj. Dal in daje mi pa moč in potrpljenje, da jih lažje premagujem. Nudi mi svojo bližino, podaja svojo roko, spremlja me… Vedno se lahko obrnem nanj. Ko zvečer pogledam dan, ugotavljam kdaj sem bila z Njim in kdaj sem ravnala sama. Vse večkrat se spomnim reševati stvari, tudi čisto vsakdanje, z Njim, z Gospodom, pa z Materjo Marijo. Takrat stvari tečejo drugače. Zato si želim ustvariti stalen stik z Gospodom, z Marijo, se popolnoma prepustiti njunemu vodstvu. Mogoče mi to nekoč uspe!? Ne vem kako bo v bodoče, zaenkrat si ne predstavljam življenja brez DVŽ, brez vsakodnevnega »sedenja ob Gospodovih nogah«, pogovora z njim, pogovora s spremljevalko in s spremljanci, takšne ali drugačne povezanosti z vsemi Romarji, tudi preko molitve… Pogrešam naša redna srečanja v Dravljah in upam, da se bodo razmere kmalu toliko uredile, da bodo spet omogočena. Nimam posebnih želja, pričakovanj, tudi ne delam posebnih obljub za prihodnost. Želim si le, da ostanem povezana z Gospodom, da se prepustim Njegovi roki, Njegovi volji, želim biti glina v Njegovih rokah, naj me On oblikuje. Želim, da bi mogla sprejeti vse, kar mi namenja. Neizmerno sem hvaležna za DVŽ – letos jih opravljam 11. leto. Hvaležna sem za vse sadove, za vse čudovite spremljevalce, za udeležence, za našo voditeljico, ki nas tako lepo povezuje, spodbuja, vodi…

*****

Pri DVŽ sodelujem 10 let. Učinek DVŽ name je ta, da gledam drugače na stvari, ljudi in predvsem probleme. Učim se vprašati mojega Gospoda, kaj naj storim v dani situaciji in, ko mi on odgovori, je zagotovo odgovor pravi- ne, da ni problemov, samo nanje gledam drugače, me ne bolijo in včasih se spremenijo v Božjo slavo. Tako se spreminja tudi moje življenje z Gospodom, z roko v roki ima vsak dan novi čar. DVŽ vnašajo v moje življenje odpuščanje, osvobajanje in zboljšujejo moje odnose z ljudmi. Trenutno me Gospod uči ljubiti moje sovražnike in jim odpuščati, ne da bi to že osvojila, ampak se trudim, da osvojim Božjo ljubezen.  Moja pričakovanja so, da mi da Bog milost še naprej dobro sodelovanje z njim, da ne izpusti moje roke tudi takrat ne, ko bom jaz spustila njegovo. Obljubo sem dala Bogu že davno, da bom hodila na DVŽ, dokler bom imela prevoz ter mu služila v veri in ljubezni, da je on vedno z menoj. Veliko Božjega blagoslova.

*****

Duhovne vaje v vsakdanjem življenju sem začela delati pred šestimi leti. Pred tem sem si približno dve leti močno želela, da bi se vključila v krščansko skupnost , kjer bi bili člani pobožni in pametni. Hrepenela sem po tem, vendar nisem našla v Cerkvi take skupine, prav tako se nisem mogla odločiti, kam bi se vključila, čeprav je ponudba kar velika. Molila sem in dobila povabilo za DVŽ. Všeč mi je bil naslov »Duhovne vaje v vsakdanjem življenju«. Vsakdanje življenje, sem pomislila, je torej   tisto, ki ga živim, ne doživljanje svoje vere, nekje v domišljiji svojih predstav; in preprosto zaupala sem. Sem pa bila pred tem prepričana, da je Jezus, edini naš Rešitelj, edina prava pomoč v mojem življenju. To prepričanje se mi je utrdilo po težki preizkušnji. V oktobru pa so se duhovne vaje pričele. Od začetka se mi ni zdelo srečanje nič posebnega. Všeč mi je bilo le, da se vse odvija v moči Svetega Duha. Potem so spremljevalci (tisti, ki spremljajo udeležence pri opravljanju duhovnih vaj) začeli predstavljati gradivo, na osnovi katerega vsak od udeležencev doma dela duhovne vaje. To so laiki, razlagali so preprosto, povedali so primere iz svojega vsakdanjega življenja, in kako se je s pomočjo teh duhovnih vaj v njihovem življenju kaj razrešilo. Govorili so mirno, kot bi govorili sebi in ne pred zbranim občinstvom. Tako so srečanja postala moja obveza. Duhovne vaje sem pričela delati vsak dan. Enkrat na teden sem se pogovarjala o mojih premišljevanjih s spremljevalko. V premišljevanju sem potovala od Jezusovega rojstva do njegovega vstajenja po smrti na križu. Tu sem se soočila sama s seboj in svojimi zvezanostmi, bolečino in žalostjo. Kje bi bila, ko bi odpirala svojo preteklost brez Jezusa? On mi je sproti celil vse moje rane. Vstopal je počasi in nežno. Naučil me je in me še uči prave svobode. Ter mi kljub moji grešnosti, daje mojo osebno dostojanstvo, samospoštovanje. Jezusovo delovanje v naših srcih opazijo tudi ljudje, ki živijo ob nas, saj se začnemo spreminjati na bolje, je pa seveda proces, ki bo trajal do smrti. Verjamem, da je osebni odnos z Jezusom največji zaklad, ki ga kdo ima in ni primerljiv z nobeno drugo stvarjo. DVŽ so način, kako do vsega tega priti. In ponosna sem, da s spremljanjem lahko pomagam še ostalim udeležencem.

*****

V DVŽ sem vstopila pred 9 leti, polna  strahov in posvetnosti. Plaho počasi, a vztrajno, ker ni bilo posluha doma. Neka sila me je vlekla in me še danes drži, da vztrajam. S pomočjo DV se je v meni in mojem življenju veliko spremenilo. Več časa si vzamem za Boga in molitev. Iz neke površne vere me Gospod vodi v globino preko Božje Besede, preko dnevnega srečevanja z njim. Tako se veča želja biti z njim in opušča navezanost  na ta svet. Stvari brez katerih nekoč nisem znala živeti, so sedaj nepomembne. Pogled se je močno spremenil. Težave predajam Gospodu in tako je več  prostora za veselje in sproščenost, v zahvaljevanju njemu ki mi vse daje. V veselje mi je, da sem spremljana, kar me na nek  način opominja, da vsak dan premišljujem in dajem čast Bogu, ga spoznavam, kod Ljubezen in sebe kot ustvarjeno bitje po njegovi podobni, da ga slavim in mu služim. Zaupanje v Boga krepi mojo vero in daje veselje do služenja preko spremljanja za skupno rast v veri in ljubezni. Želim ostati zvesta v hoji za Gospodom,  mu slediti in sproti predajati rane in padce v želji po vse večji duhovni svobodi. Vse dobro in Božji Blagoslov.

*****

Vrsto let sem Božjo besedo proučevala sama, v izoliranosti in odmaknjeno od katerekoli skupnosti. Počasi sicer sem napredovala, a na neki točki se je moja samotna pot zaključila. Na povabilo moje birmanske botre sem vstopila v program skupine Romar, kjer sem Božjo besedo začela odkrivati v občestvu.  To je bil ključen preobrat v mojem življenju. Prav tu, sem v povezanosti z drugimi odkrila nove načine premišljevanja, nove pristope poglabljanja v Božjo besedo, nove metode dela. V skupini Romar sem se naučila dobesedno vstopati v svetopisemske dogodke, se razgledovati v njih ter v luči Besede spoznavati samo sebe. Ponovno sem lahko delala sama in v samoti, a sedaj sem to počela z Gospodom. Tudi nisem bila več izolirana od ostalih ljudi. Dobila sem celo spremljevalca,  na katerega sem se lahko kadarkoli obrnila. Program skupine Romar temelji na duhovnih vajah Ignacija Lojolskega in je prilagojen osebam, ki so močno zaposlene v vsakdanjem življenju.  Od mene vsakič znova zahteva le odločitev, dobro voljo in red. Skupini sem se priključila leta 2015 in v njej sem še danes. Svoj čas namenjam tudi spremljanju. Meni osebno, je program še vsako leto prinesel neprecenljivo obogatitev prav tam, kjer sem to najbolj potrebovala. To privoščim vsakemu človeku. V skupini Romar mi je najbolj všeč to, da nihče nikogar zviška ne poučuje.  Učitelj je Gospod sam. Ve se, kaj On govori. Njegova Beseda je zapisana v Svetem pismu. Pričevanja o tem, kako vsakega od nas posebej nagovarja, pa so tista, ki nas vedno znova prikličejo na skupna srečanja, kjer se na koncu udeležimo svete maše.

*****

Sem šest let spremljevalka in ker sem začutila, da me Bog kliče, in želim izpolnjevati Božjo voljo, nadaljujem to poslanstvo.

*****

DVŽ delam  že od leta 2004 in sem spremljevalka. Iskala sem Gospoda, se mi je dal najti. Hodila sem na duhovne vaje s p. Marjanom Šefom. Gospod me je ozdravljal duševno, duhovno in tudi telesno. Spoznavala sem, da me Bog ljubi in ima načrt z mano. Kakšno čudovito presenečenje. Ko se mi je tako Gospod razodeval sem bila tako zavzeta, da bi povsod govorila samo o Jezusu, se samo pogovarjala o Božji besedi, svetnikih, ki sem jih tudi spoznavala in o naši nebeški Materi Mariji. Kot spremljevalka sem se še bolj poglabljala v premišljevanjih Božje besede in ob spremljanjih  bratov in sester, ki jih ljubim. Moje življenje je lepše in  spremenjeno, lažje in lepo, ker mi Bog zadostuje.

*****

DVŽ opravljam že 9 let, od tega sem 7 let spremljevalec. Skupina Romar in DVŽ so imele na moje življenje velik vpliv. Kot najpomembnejše spoznanje je bilo, da moje življenje pripada Jezusu in da so vse pretirane posvetne skrbi, ki me obremenjujejo, odveč. Še danes se spomnim, da sem to spoznanje pred leti v refleksiji opisal, kot spremembo po bolezni, ko človek zadiha s polnimi pljuči, prej pa je dihal samo z enim pljučnim krilom. V življenju nismo nikoli sami, pa naj bo še tako težko, z nami je Jezus, Emanuel, s katerim delim lepe in težke trenutke življenja. Moje življenje je od tedaj lepše in prijaznejše. Naslednje zelo pomembno spoznanje, do katerega sem prišel v DVŽ je moč molitve in blagoslova, s katerima spreminjam sebe, bližnje in stvarstvo okoli sebe. Preko kontemplacije sem vzljubil tudi Božjo Mati Marijo, molitev rožni venec pa je postala moja najljubša molitev, čeprav se mi je prej zdela dolgočasna. Spoznal sem, kako pomembna je Marijina priprošnja. Nazadnje, ampak tudi zelo pomembno spoznanje je moč odpovedovanja vplivom hudega duha. V času opravljanja DVŽ sem se osvobodil duha turobnosti/žalosti in obremenjevanja s tem kako me sodijo drugi ter prejel svobodo izražanja resničnega veselja. Osvobodil sem se občutka nesposobnosti/strahu pred neuspehom ter prejel milost poguma ter zaupanja vase. Odpovedovanje slabim nagibom je postala dnevna rutina, pa naj gre za bolečine, bolezen, jezo, zamero, nemir, nesporazum z ženo ali pa strah pred temo pri otrocih.
S spremljanjem spremljancev, se spoznanja, ki sem jih pridobil utrjujejo in veliko zadovoljstvo pride, ko lahko spoznanja posreduješ naprej in opazuješ, kako se tudi tvojim spremljancem spreminja življenje. Do tega čutim tudi odgovornost, saj kot pravi Jezus v Matejevem evangeliju: “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.” Hvala Bogu za DVŽ in skupino Romar! Aleluja!

*****

V DVŽ sodelujem od leta 2007. Bogu sem neizmerno hvaležna za ves ta čas. DVŽ mi pomagajo biti v stiku s samo seboj in z Bogom. Pomagajo mi pri redu in disciplini, da se ne obrnem in ne grem stran od Gospoda. Pomagajo mi, da se postavljam pod Jezusovo zastavo v vsakdanjiku. Nekoč sem se zaradi težke življenjske preizkušnje želela umakniti iz DVŽ, vendar me je spremljevalka opogumila, naj nadaljujem z DV. Sedaj sem ji zelo hvaležna za vzpodbudo, da sem ostala v procesu DV, kajti tu je prostor za dar razločevanja, da ne ponavljam napak iz preteklosti.  Preko DVŽ se bolj približujem Jezusu, ki mi daje modrost, ljubezen, zavedanje , da sem ljubljeni božji otrok. Prav dar razločevanja, ki sem ga v DVŽ prepoznala, pa je vplival tudi na moje ožje družinske člane. Prinesel je milost pravih odločitev in s tem veselje in mir v družini. Tudi spremljanje mi prinaša veselje, notranji polet in žar. Zato sem zelo hvaležna za to služenje. Za naprej prosim za milost nadaljnje udeležbe na DVŽ. Zelo dobro sem se počutila tudi v šoli spremljanja, ki smo se ga udeležili običajno konec januarja. Prosim za milost, da bi se je lahko udeležili tudi letos, čeprav kasneje skozi leto. Vedno sem na naših srečanjih izkušala veliko veselja in to je sveti Duh, ki nas povezuje v občestvo. Bogu hvala!

*****

Koliko časa sem v DVŽ, ne štejem več, toda vem da sem več kot 10 let. Bogu hvala da sem del te skupine, vredno in pomembno je. Spoznala sem, kako lepo je živeti z vero. Predati se popolnoma Jezusu in Mariji, sv. Trojici, dovoliti sv. Duhu da te vodi, to je najbolj zanesljivo. Sv. Pismo, je Božja beseda, a mi delamo in premišljujemo iz Sv. pisma, in vsak dan živimo v Jezusu. Jezus je srce naše skupnosti. Jezus je srce Cerkve, srce mojega srca. Jezus je moja moč, pot resnica in življenje, moj rešitelj, moj odrešenik. Hvala Jezusu in Mariji!

*****

Pri DVŽ sodelujem približno 16 let. V mojem življenju se je marsikaj spremenilo glede razumevanja drugih, pa tudi sprejemanja in spoznavanja sebe. Osebna molitev v tišini mi daje moč za premagovanje v vsakodnevnih preizkušnjah, težavah,odločitvah. Pomaga mi pri pregledovanju moje preteklosti, da se z Jezusom dotikam  svojih ran katere mi s svojo ljubeznijo očisti in zaceli. Svoje bližnje skušam razumeti in jih sprejemati in ne iskati napak, jih kritizirati. Tako so odnosi lepši in prijaznejši. Vključujem jih v molitev in jih blagoslavljam. Če mi DV uspe narediti vsak dan sem zadovoljna, uspešna, mirna, Če pa izpustim nekaj dni osebno molitev, pa se hitro izgubim in nepravilno delujem s pomočjo HD. Spoznavam, da brez Božje pomoči, ne zmorem nič dobrega. Pogovori s spremljevalko so zelo dragoceni in mi dajejo moč tudi pri mojem spremljanju. Odpremo se Svetemu Duhu in smo povezani med seboj. Želim, da bi v bodoče bolj redno opravljala DV, poglobila vero opravila dobro spoved, bolj zbrano molila po obrazcih, ter bila zbrana in odprta Svetemu Duhu pri maši. Prosim Gospoda za te milosti in se mu zahvaljujem. Zaključim lahko le, da brez redne vsakodnevne osebne molitve in povezanosti z Gospodom, zahvaljevanju, izročanju, spraševanju vesti in zavesti, kaj hitro zaidem  k Božjemu nasprotniku. Zato pričakujem, da se bodo DVŽ nadaljevale…

*****

DVŽ so milostno posegle v moje življenje v trenutku, ko sem iskala odgovore na nemir v sebi. Dale so mi moč za vsakodnevno osebno molitev, ki  je zame hrana za življenje z Jezusom skozi dan. Ob osebni molitvi in pogovoru z Gospodom spoznavam samo sebe v luči Božje ljubezni. Duhovne vaje  mi pomagajo  razpletati vozle preteklosti in mi dajejo vzgon za nove korake. Učijo me, da je največja opora Bog sam. Moji najbližji opažajo spremembo  v odnosu do njih, kar so mi tudi izrekli.  Nekdaj vzkipljiva, trmasta in zamerljiva, z Božjo milostjo postajam bolj potrpežljiva, blaga in prilagodljiva. V 15 letih je Gospod poravnal mnoge poti do bližnjih v obliki obojestranskega odpuščanja, ki je grenilo moje življenje. Tako, da sem med drugim spregovorila z sorodnico po 30 letih molka. V moji okolici, kjer živim se je vključilo nekaj udeležencev s katerimi sem povezana na globlji način, ker sem njihova spremljevalka. Med sorodniki pa poteka evangelizacija le posredno. Gospod me preko DV (Sv. Frančišek, Glasnik miru) uči posebne spoštljivosti do stvarstva, ki se začne z sprejemanjem same sebe, v izogibanju potrošništvu ter delitvi svojih dobrin. Tedenski pogovor s spremljevalko je eden izmed virov moči in navdiha, da lahko tudi sama spremljam druge. Hkrati pa je vsako spremljanje tudi spodbuda za graditev mojega odnosa z Bogom. Spremembe se dogajajo počasi. Včasih so sproti nevidne, vendar pri refleksiji refleksije na koncu leta, se vedno veselim  sadov, ne glede na njihovo številčnost. Veselje postaja bolj globoko in je sad notranjega miru. Pričakujem, da  se bodo nadaljevale DVŽ pod  vodstvom Svetega Duha in Marjetke. DVŽ sprejemam kot eden najlepših darov z nebes, zato želim vztrajati  na tej poti kot spremljanka in spremljevalka dokler bo to Bog želel.

*****

Oktobra 2008 sem naredil življenjsko odločitev in sicer, vstopil sem v ignacijanske duhovne vaje. V skupini ROMAR sem tako že dobrih 12 let. Prva pozitivna stvar je bila vsakodnevna molitev zaščite, ki je izredno močna molitev, prav tako pa jo preko dneva v različnem času molijo tudi drugi udeleženci duhovnih vaj, ki prav tako dajo v zaščito celotno skupino. Druga velika sprememba je bila vsakodnevno branje božje besede. Pred tem sem redko prebiral Sveto pismo, a kar na lepem je bila to moja dnevna naloga in način življenja. Že v prvem letu so bili izredni rezultati. Delal sem strojni faks in imel zelo slabe študijske navade. Kar nisem se znal motivirati, da bi se usedel za mizo in študiral. V prvem letu pa izredni preobrat. Zadal sem si uro in minimalno časovno omejitev za učenje, tako kot pri premišljevanju DVŽ in že prvo leto naredil vse manjkajoče izpite in do zaključka 2009 tudi diplomiral. Ko so v človeku neke pozitivne spremembe, se prične domino efekt, ki vpliva tudi na druge stvari, okolico, način življenja. Prišla je želja po rednem obiskovanju svetih maš, pogostejša molitev rožnega venca, v kateri so, kasneje ko sem postal spremljevalec skupine ROMAR, bili zajeti vsi tisti, ki sem jih spremljal – vsak v svoji desetki. Najljubši prostor molitve mi je bila narava, hoja ob reki, občudovanje stvarstva in izgovarjanje tistih lepih besed, kjer se je kontempliralo Jezusovo življenje. Enkrat rojstvo, drugič skrivnosti krsta, pa skrivnosti vstajenja in zame najmočnejši, skrivnost trpljenja, bičanja in križa iz ljubezni do človeka. DVŽ še vedno vplivajo na moje življenje izredno pozitivno. Poleg tega pa se je v teh letih v skupini razvilo izredno veliko pozitivnih sprememb, ki jih mesečno pričujemo v skupini in pa tudi veliko pristnega in iskrenega prijateljstva, ker nas povezujejo enaki cilji in vrednote. Izredno lepe in duhovno bogate pa so tudi kratke duhovne vaje v tišini. Upam, na še veliko lepih trenutkov, druženj in duhovne hrane v DVŽ, zase in za vse druge. Božji blagoslov

*****

V DVŽ sem 10 let. Ko sem na začetku poslušala druge, da so toliko let v tem, se mi je zdelo ogromno, skoraj nemogoče, da bi jaz lahko bila toliko časa zraven. Po drugi strani me je privlačilo, da bi to lahko rekla tudi zase. In sedaj, ko se je to izpolnilo, se mi zdi nemogoče, da bi bila brez DVŽ. Čeprav me skuša duh lenobe velikokrat odvrniti od tega ali me »mine« že ob sami pomisli  na nov krog, pa je to postalo tako naravno in tako del mene, da sploh ni vprašanja ali DA ali NE. Ne morem več živeti brez premišljevanja Božje besede. Vzpodbudilo me je k neprestanemu iskanju. Gospod je mojo značajsko potezo – veliko radovednost uporabil  za to, da ga iščem z vsem srcem, kot  pravi Jer. 29,13: »Iskali me boste in me našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, se vam bom dal najti.« Z rednimi zapiski/refleksijami, predelava z Gospodom vsak dan posebej, kaj se mi dogaja v mojem življenju, meni osebno in v moji družini ter ostali okolici. Čeprav še vedno nimam pogovora z Bogom, pa komunikacija teče. Odgovore dobim na tak ali drugačen način. Jezus je rekel: »Kdor ima  ušesa, naj posluša.« In jaz sem željna poslušati in slišati. Ni vedno prijetno, kar slišim, vendar popolnoma zaupam, da je dobro zame. Vesela in hvaležna sem, ko mi Gospod pokaže kako mojo negativno plat značaja ali dejanje, ker vem, da je to dobro za mojo dušo. Vsega, kar spoznam, da  ni dobro, pa ne znam popraviti ali odpraviti, ker presega moje moči. Pri tem prosim Njega za pomoč. Neprestano delo z Njim mi tudi povzroča veliko žalost in skrb za druge moje družinske člane, sestro, brata, očeta, nečakinje… Skrbi  me ravno dejstvo, da Bog nikogar ne sili v nič, vendar posledice so. Čeprav me je Gospod osvobodil veliko strahov, pa ne vem, kako naj se znebim te skrbi in upam ter prosim, da bi me Gospod ozdravil tudi tega. Da bi bolj zaupala, da bo že poskrbljeno, da sem že prejela, kar prosim. Na tem področju imam še veliko dela.

*****

Duhovne vaje v vsakdanjem življenju (DVŽ) opravljam 15 let, spremljevalka udeležencem DVŽ pa sem 12 let. V program DVŽ sem se vključila z namenom, da se osvobodim problematične partnerske zveze, v kateri je bilo polno slepilnega blišča, duhovne bede, strasti, posesivnosti, omame, manipulacij in nasilja. V prepričanju, da ko bom osvobojena in ko bodo moje rane ozdravljene se bom vrnila nazaj v »življenje«. Kmalu sem spoznala, da je življenje brez DVŽ »životarjenje«, zato sem jih sprejela kot način življenja brez katerega ne bi želela več živeti. DVŽ so trening za boljše življenje. V tem krogu se učim kako živeti Marijino modrost: karkoli vam reče storite, zgodi se!! Samo to dvoje je potrebno, da bi bilo naše življenje izpolnjeno. Slišati je preprosto, a živeti ni lahko. Spoznala sem, da kdor želi urediti svoje življenje si mora postaviti temelj in sprejeti načela po katerih bo živel: odpirati se Bogu, da se nam razodeva, sprejemati dobre nasvete s križem ponižnosti in potrpežljivosti, biti pozoren in buden do sporočil ter razločevati: kaj mi sporoča moj ego, Bog ali hudi duh, vedno spraševati svojo zavest in vest, odpovedati se lastnim pričakovanjem do drugih in svojim predstavam kaj bi se moralo zgoditi, biti prijazen do vseh in vsem pripravljen pomagati, do konca zaupati Bogu, tudi v najtežjih preizkušnjah, NE pustimo se ‘hudemu’!!! (žalost, jeza, strah – niso od Boga). Moja veličina je v majhnosti (Bog se razodeva majhnim), ponižnosti (napuh in prazne časti so najpogostejše Satanove pasti), potrpežljivosti in neusahljivi ljubezni. Sem ljubljen Božji otrok, z Božjo ljubeznijo ohranjam ljubeč odnos do vseh ljudi, stvari in dogodkov. Sodobni čas najbolj ogroža našo pozornost, vzemi si čas zase, tudi Bog je delal le šest dni!!!  V vsakem krogu DVŽ pridejo nove milosti in vse je ena sama ljubezen, ljubezen raste, me osvobaja in ozdravlja. Tudi vsem priporočam, kdor si želi spoznati »pravo ljubezen«, urediti svoje življenje, se osvoboditi neurejenih odnosov, razvad, nagnjen in ozdraviti svoje rane, dobrodošel na DVŽ.

*****

Vključenost v DVŽ, ki jih doživljam kot predragoceno možnost za sodelovanje z Gospodovo prisotnostjo in prepoznavanje le-te v 24 urah vsakega dne, je razlog za hvaležnost brez primere. Zame to pomeni resno delo na sebi, ob duhovnem spremljanju, za katerega se posebej zahvaljujem. Odprtost Svetemu Duhu v tem procesu ocenjujem kot najpomembnejšo, zato prosim zanjo in se trudim v isti smeri. Občutenje Njegovega brezpogojnega sprejemanja mene – edinstvenega Božjega otroka – in mojih, meni prikritih globin me opogumlja, da se učim sprejemanja in osnovnega spoštovanja sebe tudi takrat, ko različne oblike nemoči hromijo moč duha in gre vse drugače, kot mislim, da bi moralo iti. Takrat me Sveti Duh poišče in skupaj utirava pot osvobajajočega ravnanja, povsem drugačnega (novega), kot ga zahteva nezaveden temelj spontanih reakcij – notranji labirint, lasten pogon duše – otrok v meni – zacementiran vzorec čustvovanja, mišljenja, delovanja. Notranjost je začela pokati in se krušiti v petem letu zame tako dragocenega procesa. Po dogodkih dneva sem prišla do globokega uvida, da sem se vse dotlej bolj zanašala na lasten trud kot na neskončno Božje usmiljenje. Dojela sem, da nisem zašla na težke stranpoti po milosti, da sem ravnala, kakor sem vedela in znala, v želji, da bi bila Bogu všeč, da bi me bil vsaj malo vesel. V desetem letu so prišli močni kontemplativni trenutki, v katerih sem bila poklicana iz nezavedne ječe, v katero so me kot deklico porinile nepristojne osebe, s tem ko so ob grehu, zelo značilnem za majhne otroke, kar povedale, kakšna kazen v peklu temu sledi. Sedaj Gospoda Boga spoznavam iz vidnega sveta, iz svoje vesti in Božjega razodetja. Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, v katerem si čisto sam z Bogom. Zaradi napak je vest lahko poškodovana, pohabljena, zmotna. Dostojanstvo človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi, je vzgoja lastne vesti naloga vsega življenja. Dobro oblikovana vest je resnicoljubna, razumna, pravična, je res vedno bolj usposobljena, da loči, kdaj gre res za Božji glas in kdaj za druge vplive. Šele pred nekaj leti sem izvedela, da je »kletvica« skupni imenovalec za hudo, ki se vsadi v dušo kot krivda. To me hromi pri usposabljanju za prepoznavanje in sprejemanje ljubezni. Človek je odgovoren, kaj s tem naredi. Gospod Bog – Ljubezen sama, spoštuje človekovo svobodo, zato nas lahko rešuje izpod zasidrane tiranije zla le z našim sodelovanjem. Če človek ne pride do spoznanja, da ima zlo oporišče prav v njegovi notranjosti, je v nevarnosti, da vidi hudiča povsod, le v sebi ne. Bog želi, da bi človek zahrepenel po Njem in tako prišel do polnosti zedinjenja z njim v večni slavi. V molitvi se srečam z Bogom. Dana mi je bila milost za poglobljeno molitev in za vztrajanje v njej. Toda v sedanji proces sem prinesla precej težak nevidni nahrbtnik neozaveščenih, neodrešenih vsebin. Posledice prevelike zahtevnosti do sebe še niso odpravljene, čeprav se ob Gospodovi pomoči počutim uspešna v sprejemanju različnih oblik nemoči. V tem programu sem na novo pridobila navodila za kontemplacijo, ki v človeku med drugim prebudi tudi lastno radovednost za nadaljnje iskanje, ter navodila za pisanje različnih refleksij. Refleksije pišem, ker imajo name odločilen vpliv in zraven uporabljam primerna vprašanja. O čudovitosti tako hranljive molitve refleksije kot je zame, bi govorila in govorila. Pred DVŽ so me dolga leta mučile moreče sanje, po katerih ni bilo nobene možnosti, da bi ponovno zaspala, sedaj pa imam vtis, da mi Gospod tudi po sanjah nekaj podari, osvetli, mi pomaga k vzpostavitvi porušenega notranjega ravnotežja in mi da veselje za nov začetek. Ob tem ganjena pomislim: od kod meni to, da Kralj kraljev prihaja do mojega duha s svilenim oblačilom, ki se ne uniči. Če bi še vedno nosila prejšnji oklep, prijetnosti žlahtne tkanine ne bi občutila …